OBISK JASMINA KURTIĆA

<![CDATA[

»DRUŽINA JE NAJPOMEMBNEJŠA!«

24. 12. 2014 nas je obiskal slovenski reprezentant Jasmin Kurtić, ki je bil tudi učenec naše šole Loka.

Otroštvo je preživljal v Kanižarici, največ časa je preživel na igrišču z nogometno žogo, ki mu je pomenila vse. Člansko kariero začel leta 2007 v klubu Bela krajina, leta 2010 je prestopil v Gorico v prvo slovensko ligo. Leto za tem je prestopil v Serie A k Palermu, ki ga je v letih 2011 in 2012 posodil Vareseju. Pred sezono 2013/14 je prestopil v Sassuolo, kjer se je prvič uvrstil v Serie A. Za slovensko reprezentanco je debitiral 26. maja 2012 na prijateljski tekmi proti grški reprezentanci in dosegel tudi svoj prvi reprezentančni zadetek za 1:1. Trenutno igra v Italiji v klubu Fiorentina.

Jasminu smo učenci zastavili tudi nekaj vprašanj, saj nas je s svojimi besedami in dejanji navdušil.

ALI SO VAM NA ŠOLO LOKA OSTALI LEPI SPOMINI?

Seveda, spomini na šolo ostanejo vsakemu, tako so ostali tudi meni – iz šole in včasih okrog nje. Ko sem prišel v šolo, sva šla z Jadrankom najprej pogledat telovadnico, saj se večino spominov veže na njo, v njej sem preživel veliko svojega časa.
PREDSTAVITE NAM SVOJO POT DO USPEHA.

Dandanes je še težje. Težko je iz tako malega kraja priti v takšen klub. Menim da imajo fantje iz velikih mest veliko več možnosti za igro v takšnih klubih. Na srečo sem imel trdo vzgojo, kar mi je pomagalo, da nisem zašel s prave poti. Iz Bele krajine sem prestopil v Gorico – če se nogometašu ponudi priložnost, da zaigra za klub v 1. ligi, bi odšel tudi peš. Ko sem igral v Beli krajini, sem tudi delal, saj nisem hotel biti odvisen od staršev. Imel sem družino, ki me je podpirala in dala vse za moj uspeh. Povrnil sem jim vse, kar sem lahko, ampak z denarjem se ne da vse poplačati, ne nasmeha, ne sreče. Ko sem prišel tako daleč, so ljudje začeli govoriti, da sem postal vzvišen, ampak to ni res. Važno je srce, ne kako si oblečen ali kakšen avto voziš.
KAKŠNI SO OBČUTKI ZAIGRATI ZA SLOVENSKO REPREZENTANCO?

Začelo se je, ko sem bil posojen in sem bil v dobri formi. Na igrišču sem dal vse od sebe, nisem se obremenjeval, ali me bo selektor poklical v reprezentanco ali ne. Prišel je gledat nekaj mojih tekem in po eni tekmi je prišel v slačilnico in mi rekel, da sem dobil službo. Ko sem prvič oblekel reprezentančni dres, so me prelili občutki, ampak ostal sem na trdnih tleh. In vedno hočem več in sem pozitiven. To, da zaigraš za reprezentanco, je eno priznanje, ki ga sanjaš, to so najboljši športniki države. Klicali so me tudi v reprezentanco Bosne in Hercegovine, a sem jih zavrnil, saj je Slovenija moja država, v njej sem odraščal.

OPIŠITE NAM SVOJ DELOVNI DAN.

Če imam 2 treninga na dan, se zbudim ob 8.00, pojem zajtrk, ob 9.00 moram biti na igrišču, da nam opravijo vsa testiranja. Nato sledi trening, po treningu nas spet preverjajo. Potem imamo skupno kosilo, ki nam ga predpiše zdravnik, imamo nekaj sob za počitek in lahko tudi zaspimo. Potem vsa testiranja pred treningom, trening in po treningu še zadnje testiranje. Domov pridem ob sedmih, pojem večerjo in se odpravim spat.
KAJ BI ŠE SPOROČILI VSEM ŠPORTNIKOM?

Najpomembnejše v življenju je, da moraš verjeti samo svoji družini. Čeprav imate veliko prijateljev, vam bojo ob strani samo, ko boste visoko. Ko sem bil nizko, me je moja družina dvignila in mi vedno stala ob strani. Samo družina ti privošči resničen uspeh.

Jasmin nam je predstavil resnično življenje profesionalnega športnika. Kako je začel na dnu in kje je končal, koliko vzponov in padcev je imel, kako težko je priti na vrhunsko raven nogometa, še težje pa se je tam obdržati. Pravi, da moraš biti vedno prepričan vase, da ti bo uspelo in da je družina najpomembnejša. Učenci smo uživali in skoraj z odprtimi usti poslušali zanimivo življenjsko zgodbo. Na koncu smo ga prosili seveda še za avtograme, nekateri pa smo se tudi slikali z njim, saj nam je velik vzornik.

Novinarski krožek:
Iva in Nastja Simčič, 9. a